Človek, ki ga ni

Branko Šömen v tej knjigi združuje pripovedno in razmišljujoče pisanje v besedilu, ki ga vodi že sam naslov: vprašanje odsotnosti, izmuzljivosti in identitete. Delo sodi med tista besedila, v katerih je pomemben prav toliko notranji ton kot sama vsebina, zato bralca nagovori predvsem z atmosfero in načinom pripovedovanja. Ker je naslov dovolj odprt, knjiga pušča prostor za večplastno branje, hkrati pa se opira na avtorjev izrazit občutek za jezik in pripovedno zgoščenost. Primerna je za bralce, ki jih pritegne slovenska proza s poudarkom na psihološki in literarni razsežnosti, ne pa zgolj na dogajalnosti.